- ALI KAKO S SPREMEMBAMI NIČESAR SPREMENITI?
Osemnajst let po nastanku nove države Republike Slovenije ostaja sodstvo ali bolje rečeno „pravnost“ države rak rana slovenske družbe. Odločitev za ustavno demokracijo se z današnje perspektive zdi zgolj kot odločitev zoper komunistično diktaturo, ne pa kot odločitev za pošteno družbo - družbo enakih možnosti. To pa pravzaprav ne preseneča, saj ob skoraj petdeset let trajajoči diktaturi enoumja ni bilo za pričakovati, da bi široke množice imele kakršnokoli znanje o delovanju ustavne demokracije, še manj pa o pogojih uspešnega delovanja ustavne demokracije. Na žalost pa se v skoraj dvajsetih letih stanje ni bistveno spremenilo in to se najbolj odraža na področju prava, ki je s spremembo oblike vladavine sicer bilo izpostavljeno formalnim spremembam, v vsebinskem smislu pa se ni uspelo transformirat iz sluge oblasti v branik razsvetljenskih, ustavnih vrednot. Tranzicija vrednot je še vedno na začetni točki, tako rekoč stagniramo, in to se izraža na vseh družbenih ravneh, tudi v razpravah o ustavnem sodstvu, ki temeljnih človekovih pravic in svoboščin, vrednot iz katerih izhajajo ter ciljev, ki jih zasledujejo, ne jemlje resno.
Človekove pravice predstavljajo temelj prava in danes težko zastopamo drugačno stališče. Danes kontinentalno pravo sicer deklarativno priznava človekovo dostojanstvo, ki se manifestira skozi temeljne človekove pravice in svoboščine, vendar je tudi dejstvo, da človekove pravice bolj spadajo v področje špekulacije in iluzij, kot da bi bile predmet stvarne pravne prakse. Tudi predlagane spremembe Ustavnega sodišča v zvezi z ustavno pritožbo gredo v tej smeri, saj še dodatno omejujejo ustavnosodno varstvo pravic in svoboščin. V Kelsnovem (našem) pravnem sistemu s koncentrirano sodno presojo ustavnosti je odločanje o vsebini in pomenu človekovih pravic pridržano izključno ustavnemu sodišču, s čimer so pravne vsebine posredno izgnane iz pravnega življenja, medtem ko pravniki samozadostno vztrajamo v pravnih dogmah, ki jih navzven prodajamo kot strokovnost.
Koncentrirana sodna presoja ustavnosti je vpeta ter izhaja iz Kelsnove Čiste teorije prava, ki si prizadeva pravo utemeljiti kot znanost po kriterijih znanstvenega pozitivizma. Izhodišče znanstvenega pozitivizma je prepričanje, da obstaja gotovo, pozitivno, nehipotetično znanje, da lahko posameznik „objektivno“ spoznava stvarnost ter da naravoslovne znanosti odkrivajo objektivne, gotove resnice. Na podlagi pozitivističnega razumevanja znanosti, ki enači objektivnost in gotovost, je Kelsen utemeljil pravno znanost izključno kot znanost o pozitivnih zakonih, saj pravne vsebine ne omogočajo objektivnega - gotovega znanstvenega spoznanja, kot ga razume znanstveni pozitivizem. Zaradi tega razprave o vsebini človekovih pravic danes niso predmet pravnih diskurzov pred rednimi sodišči ter stvarne pravne prakse, temveč so pravne vsebine izgnane na ustavno sodišče. Napredek naravoslovnih znanosti pa je privedel do nepričakovanih spoznanj, ki poglabljajo človekovo razumevanje stvarnosti ter odkrivajo zgrešeno razumevanje stvarnosti ter objektivnega spoznanja znanstvenega pozitivizma. Znanstvenega pozitivizma se danes ne da več razumno zagovarjati, spremenjeno razumevanje znanosti ter predvsem sprememba razumevanja znanstvene objektivnosti kot intersubjektivnosti pa odpira v kontinentalnem pravu vprašanje o znanstvenosti in razumnosti Kelsnovega pravnega sistema s koncentrirano sodno presojo ustavnosti, ko gre za varstvo človekovih pravic ter odpira možnost novih pristopov in strategij reševanja problemov povezanih s pravnimi vsebinami. Koncentrirana sodna presoja ustavnosti, ki je nastala na podlagi prizadevanja pravo utemeljiti kot znanost ter v pravo uvesti znanstvene metode, se danes z epistemološkega vidika zdi pomanjkljiva ter predstavlja prej nasprotje znanstvene metode, zaradi katere so naravoslovne znanosti v primerjavi s pravom tako uspešne.
Število zadev pred slovenskim ustavnim sodiščem, predvsem ustavnih pritožb, se iz leta v leto povečuje in ustavno sodišče v letnih poročilih (http://www.us-rs.si/media/porocilo2002.pdf, december 2006) ugotavlja, da eno samo sodišče z devetimi sodniki ne zmore varovati ustave in človekovih pravic, temveč, da mora varovanje ustave in človekovih pravic postati prvenstvena naloga rednih sodišč. Varovanje ustave in človekovih pravic pa presega vrednotno nevtralen pravni silogizem in utemeljeno se postavlja vprašanje, ali prepoved vsebinskih diskurzov o namenu in vsebini človekovih pravic pred rednimi sodišči ne zavira odkrivanja problemov v zvezi s človekovimi pravicami in svoboščinami ter tako upočasnjuje napredovanje znanja in višanje standardov varstva na tem področju. Razumevanje sojenja kot prisiljujočega tehničnega opravila „uporabe“ prava ne omogoča prepoznavanja vsebinskih pravnih problemov, zato je hitrejše uresničevanje v ustavi deklariranih človekovih pravic pogojeno s spremembo razumevanja sodniškega dela, po katerem sojenje pomeni primerjavo stvarnosti z ustavnimi obljubami, ne pa zgolj dogmatično uporabo zakonskih besedil. Sistemska logika pravnega pozitivizma s koncentrirano sodno presojo ustavnosti, po kateri ustavno sodišče izloča neustavne zakone, sodišča pa zgolj uporabljajo zakone, še ne zagotavlja varstva temeljnih človekovih pravic in svoboščin, saj je odkrivanje kršitev človekovih pravic pogojeno s teleološkim, vrednotnim pristopom k pravu, medtem ko se s pravno dogmatiko ter vrednotno nevtralnim pristopom kršitev človekovega dostojanstva sploh ne da spoznati. Teleološko razumevanje ustave in zakona, razumevanje namena ustave in zakona v kontekstu življenja je predhodno pravnemu silogizmu, zato o pravilni uporabi zakonov sploh ne moremo razpravljati, ne da bi prej dosegli konsenz o namenu zakonov ter ustave. Decentralizacija ustavnosodnega varstva človekovih pravic ponuja možnost za razširitev ustavnopravnih diskurzov ter primerjavo ustavnih obljub s stvarnostjo že pred rednimi sodišči ter tako omogoča razširitev razprav o pomenu, smislu ustave, prava ter sojenja, torej dejavnikov, ki odločilno vplivajo na interpretacijo besedil zakonov in smiselnost sodne odločitve z vidika ustavnih vrednot.
Etika kot merilo pravnosti ni konstanta, temveč je pogojena s človeško izkušnjo in postavlja se vprašanje, ali lahko proces spoznanja ter uresničevanja ustavnih vrednot pospešimo tako, da varovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin postavimo v center pravnega zanimanja in udejstvovanja. S stališča spremenjenega razumevanja znanosti in znanstvene racionalnosti se zdi sistem decentraliziranega ustavnosodnega varstva človekovih pravic, kjer lahko tako kot v naravoslovnih znanostih, vsakdo ugotavlja probleme, povezane s pravnimi vsebinami, ter tudi snuje rešitve, bolj razumna strategija reševanja človeških problemov, kot koncentrirano ustavnosodno varstvo, kjer je odločanje o vsebini človekovih pravic pridržano izključno ustavnemu sodišču. Sprememba razumevanja znanstvene metode in objektivnega spoznanja nam omogoča, da razmislimo o možnostih sistemskih izboljšav v obstoječem pravnem sistemu ter da sistem „(ne)uresničevanja ustavnih obljub“ prilagodimo novemu razumevanju znanstvene racionalnosti. V kontekstu reforme ustavnega sodstva to pomeni decentralizacijo ustavno-sodnega nadzora ter institucionalizacijo kritičnega (znanstvenega) diskurza tudi v pravu, ne zgolj kozmetičnih popravkov, ki ne prodrejo v jedro problema – razkoraka med humanističnimi ustavnimi vrednotami ter družbeno stvarnostjo.
